Odločitev za starševstvo je ena najpomembnejših prelomnic v življenju posameznika ali para. Za mnoge je ta pot naravna in samoumevna, za druge pa predstavlja dolgotrajen boj z neplodnostjo, medicinskimi postopki in čustvenimi stiskami. Ko se biološka pot zapre ali pa se par oziroma posameznik odloči, da želi nuditi dom otroku, ki ga nima, se odprejo vrata v svet posvojitev. V Sloveniji je ta proces znan po svoji dolgotrajnosti in strogosti, kar pogosto vodi v napačne predstave o tem, zakaj postopki trajajo tako dolgo. Ne gre zgolj za administrativne ovire, temveč predvsem za varovanje največje koristi otroka, kar je osnovno vodilo celotnega sistema socialnega varstva. Pot do posvojitve je v praksi pogosto preizkus potrpežljivosti, vztrajnosti in čustvene stabilnosti bodočih staršev, ki morajo skozi gost filter preverjanj, preden dobijo priložnost, da postanejo starši.
Kdo so lahko posvojitelji po slovenski zakonodaji?
Preden se sploh začne postopek na Centru za socialno delo (CSD), je ključno razumeti zakonske okvirje, ki določajo, kdo je lahko posvojitelj. Slovenska zakonodaja, natančneje Družinski zakonik, določa, da otroka lahko posvojita zakonca ali zunajzakonska partnerja. To pomeni, da je stabilna partnerska zveza eden ključnih pogojev. Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena sama oseba, vendar morajo za to obstajati posebej utemeljeni razlogi, ki so v največjo korist otroka. Takšni primeri so v praksi redki, a niso nemogoči.
Poleg statusa zveze je pomembna tudi starostna razlika. Med posvojiteljem in otrokom mora biti razlika v letih najmanj 18 in največ 45 let. Ta varovalka je vgrajena zato, da se zagotovi, da bodo starši fizično in psihično sposobni skrbeti za otroka skozi njegovo odraščanje, hkrati pa se ohranja naravna generacijska razlika. Posvojitelj mora biti polnoletna oseba, ki ji ni bila odvzeta starševska skrb in ki ima poslovno sposobnost. Pomembno je poudariti, da posvojitev ni pravica odraslih do otroka, temveč pravica otroka, da odrašča v urejenem družinskem okolju.
Prvi koraki na Centru za socialno delo
Postopek se uradno začne z vložitvijo pisne vloge na krajevno pristojnem Centru za socialno delo. Vloga sama po sebi je le administrativni začetek, ki sproži obsežen postopek ugotavljanja primernosti. Po prejemu vloge CSD imenuje strokovno ekipo, ki jo običajno sestavljajo socialni delavec, psiholog in po potrebi drugi strokovnjaki (pedagogi, pravniki). Cilj te ekipe ni zgolj preveriti materialne pogoje kandidatov, temveč predvsem njuno psihološko stabilnost, motivacijo za posvojitev in dinamiko njunega odnosa.
Proces ocenjevanja vključuje:
- Uvodni razgovori: Spoznavanje para, njune osebne zgodovine, razlogov za posvojitev in pričakovanj.
- Psihološko testiranje: Kandidata pogosto rešujeta psihološke teste osebnosti, s katerimi strokovnjaki ocenijo čustveno zrelost in stabilnost.
- Obisk na domu: Socialni delavci obiščejo dom kandidatov, da preverijo bivalne pogoje. Ne iščejo luksuza, temveč varno in primerno okolje za otroka.
- Priprava na posvojitev: To je izobraževalni del, kjer se kandidata seznanita s posebnostmi posvojenih otrok. Ti otroci imajo pogosto travmatične izkušnje, težave z navezovanjem stikov ali razvojne zaostanke, zato morajo biti posvojitelji na to pripravljeni.
Na podlagi vseh zbranih informacij strokovna ekipa izdela mnenje o primernosti. Če je mnenje pozitivno, se kandidata vpišeta v centralno zbirko podatkov oziroma register potencialnih posvojiteljev.
Zakaj se v Sloveniji čaka tako dolgo?
Mnogi pari so presenečeni, ko izvedo, da vpis v register ne pomeni, da bo otrok kmalu prišel. V Sloveniji je število otrok, ki so pravno formalno prosti za posvojitev, izjemno majhno. Letno se v Sloveniji izvede le nekaj deset posvojitev, medtem ko je čakajočih parov več sto. Glavni razlog tiči v tem, da biološkim staršem le redko popolnoma odvzamejo roditeljsko pravico na način, da bi bil otrok prost za posvojitev. Sistem teži k temu, da se družini pomaga in se otroka, če je le mogoče, vrne v biološko družino.
Kadar vrnitev ni mogoča, se otroci pogosteje namestijo v rejniške družine. Rejništvo je zamišljeno kot začasni ukrep (čeprav pogosto traja leta), medtem ko je posvojitev trajna in nepreklicna pravna vez. Ker je pravno »sproščanje« otroka za posvojitev dolgotrajen sodni postopek, so otroci, ki so na voljo za posvojitev, pogosto starejši ali pa imajo zdravstvene oziroma razvojne težave. Dojenčkov, ki bi bili takoj po rojstvu dani v posvojitev, je v Sloveniji zanemarljivo malo.
Mednarodne posvojitve: alternativa z lastnimi izzivi
Zaradi dolgih čakalnih dob doma se vse več slovenskih parov odloča za posvojitev otroka iz tujine. Slovenija je podpisnica Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, kar olajša in varuje postopke s državami, ki so prav tako podpisnice (npr. Severna Makedonija, ki je pogosta izbira slovenskih parov). Postopek mednarodne posvojitve je kompleksen in zahteva tesno sodelovanje med slovenskim CSD, ministrstvom in organi tuje države.
Ključni koraki pri mednarodni posvojitvi:
- Kandidata morata v Sloveniji pridobiti mnenje o primernosti, enako kot za domačo posvojitev.
- Vlogo s prevedeno dokumentacijo pošljeta na osrednji organ tuje države ali preko pooblaščene agencije (kjer je to dovoljeno).
- Če država ni podpisnica Haaške konvencije (npr. nekatere afriške države ali Rusija v preteklosti), je postopek bolj tvegan. Slovenska zakonodaja zahteva, da se tuja sodna odločba o posvojitvi prizna tudi na slovenskem sodišču, da postane veljavna.
Mednarodne posvojitve so pogosto finančno breme, saj vključujejo stroške potovanj, bivanja v tujini v času spoznavanja otroka (kar lahko traja več tednov), prevode dokumentov, sodne takse in v nekaterih državah tudi donacije sirotišnicam ali plačila odvetnikom.
Poskusna doba in dokončna odločitev
Ko CSD ali pristojni organ v tujini izbere potencialne posvojitelje za določenega otroka, se začne proces spoznavanja. To ni trenutek, ko otroka preprosto odpeljete domov. Najprej potekajo srečanja v otrokovem okolju (npr. pri rejnikih ali v zavodu), nato pa se otrok postopoma vključuje v družino posvojiteljev. Temu sledi tako imenovano obdobje namestitve z namenom posvojitve.
V Sloveniji to obdobje traja toliko časa, da se strokovni delavci prepričajo, da se je med otrokom in posvojitelji spletla ustrezna čustvena vez. V tem času CSD intenzivno spremlja družino, nudi podporo in svetovanje. Šele ko socialni delavci ocenijo, da je posvojitev v korist otroka in da so se odnosi stabilizirali, CSD izda odločbo o posvojitvi. Z dnem pravnomočnosti te odločbe posvojitelji postanejo starši z vsemi pravicami in dolžnostmi, biološkim staršem pa vse pravice prenehajo. V rojstni matični knjigi se posvojitelja vpišeta kot starša.
Pogosta vprašanja in odgovori (FAQ)
Ali lahko posvojim otroka, če sem samski/a?
Zakonodaja primarno predvideva posvojitev s strani parov (zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev), saj se smatra, da je za otrokov razvoj optimalno, če ima dva starša. Vendar pa zakon dopušča izjeme. Samska oseba lahko posvoji otroka, če CSD oceni, da je to v otrokovo največjo korist. Takšni primeri so redki in se pogosto nanašajo na posvojitve otrok s posebnimi potrebami ali starejših otrok, za katere ni mogoče najti primernega para.
Koliko stane postopek posvojitve v Sloveniji?
Sam postopek posvojitve v Sloveniji je brezplačen. Stroške dela strokovnih delavcev CSD in postopkov krije država. Bodoči starši krijejo le stroške pridobivanja nekaterih dokumentov (npr. potrdilo o nekaznovanosti, zdravniško spravilo). Pri mednarodnih posvojitvah pa so stroški lahko visoki (potovanja, prevodi, pravne storitve v tujini) in jih v celoti krijejo posvojitelji.
Ali imajo biološki starši pravico do stikov po posvojitvi?
Načeloma ne. Posvojitev je popolna prekinitev pravnih vezi z biološko družino. Vendar pa sodobna doktrina socialnega dela vse bolj spodbuja t.i. odprte posvojitve ali vsaj ohranjanje določene stopnje informiranosti, če je to v korist otroka. V praksi je to v Sloveniji še vedno redkost, vendar se pri starejših posvojenih otrocih pogosto dopušča možnost, da ohranijo stik z biološkimi sorodniki (npr. brati in sestrami), če to ne ogroža otrokovega razvoja.
Ali lahko izbiram spol ali starost otroka?
V postopku ocenjevanja primernosti kandidata izrazita svoje želje glede starosti in spola, vendar to ni »naročilo«. CSD išče starše za otroka, in ne otroka za starše. Če kandidata vztrajata pri zelo ozkih kriterijih (npr. “samo dojenčica, modre oči”), se njuna možnost za posvojitev drastično zmanjša, saj takšnih otrok preprosto ni na voljo.
Kakšna je razlika med rejništvom in posvojitvijo?
Rejništvo je začasna oblika varstva, kjer otrok ostane pravno vezan na biološke starše, rejnik pa zanj skrbi in prejema rejnino. Cilj rejništva je pogosto vrnitev otroka v matično družino. Posvojitev pa je trajna, pravna vez, kjer posvojitelji postanejo polnopravni starši, otrok prevzame njihov priimek in ima pravico do dedovanja. Posvojitelji ne prejemajo plačila za skrb za otroka, saj so njegovi starši.
Življenje po posvojitvi in psihološka podpora
Ko so vsi pravni postopki zaključeni in slavje mine, se začne resnično življenje. Posvojitev ni dogodek, ampak vseživljenjski proces. Družine s posvojenimi otroki se pogosto srečujejo s specifičnimi izzivi, ki jih biološke družine morda ne poznajo. Otroci lahko s seboj prinesejo travme iz zgodnjega otroštva, strah pred zapustitvijo ali težave z identiteto, zlasti v najstniških letih. Vprašanja o bioloških koreninah, “zakaj so me oddali” in iskanje lastne identitete so naravni del odraščanja posvojenega otroka.
Ključno je, da posvojitelji ne ostanejo sami. V Sloveniji obstajajo podporne skupine in društva posvojiteljskih družin, kjer si starši izmenjujejo izkušnje. Prav tako je pomembno, da starši otroku nikoli ne prikrivajo dejstva, da je posvojen. Stroka je enotna, da mora otrok rasti z resnico o svojem izvoru, ki mu je predstavljena na starosti primeren način. Odprtost, ljubezen in potrpežljivost so temelj, na katerem se gradi zaupanje v novo nastali družini. Uspešna posvojitev ne pomeni, da otrok pozabi na svojo preteklost, ampak da se z njo nauči živeti ob podpori ljudi, ki ga imajo brezpogojno radi.
