Marsikdo med nami se spomni otroških dni, ko smo na travniku našli majhno rdečo žuželko s črnimi pikami in previdno prešteli njene pike. Prepričanje, ki se prenaša iz roda v rod, pravi, da število pik na hrbtu pikapolonice razkriva njeno starost v letih. Če smo našli takšno s sedmimi pikami, smo bili prepričani, da je žuželka stara sedem let. To je ena izmed najbolj razširjenih in simpatičnih zmot v svetu žuželk, ki pa žal nima nikakršne biološke podlage. Resnica o pikapolonicah, njihovem življenjskem ciklu in pomenu njihovih pik je precej bolj zapletena in zanimiva od ljudskih verovanj. V svetu entomologije pike služijo povsem drugim namenom, od prepoznavanja vrste do obrambe pred plenilci, njihova starost pa se meri v mesecih, ne v letih.
Največja zmota: Ali pike res pomenijo leta?
Kratek in jasen odgovor je: ne. Število pik na pokrovkah pikapolonice nima nobene povezave z njeno starostjo. Pikapolonica se iz bube izleže z določenim vzorcem, ki je gensko pogojen in značilen za njeno vrsto. Ta vzorec se skozi njeno odraslo življenje ne spreminja. Če se pikapolonica izleže z dvema pikama, bo imela dve piki do konca svojega življenja. Če se izleže s sedmimi, jih bo imela sedem. Prav tako pike z leti ne zbledijo ali odpadejo, niti ne zrastejo nove.
Vzrok za to zmotno prepričanje verjetno tiči v človeški potrebi po iskanju vzorcev in razlag. Ker smo ljudje vajeni, da se stvari z leti spreminjajo ali rastejo, smo to logiko prenesli na te majhne hrošče. Vendar pa je biologija pikapolonic drugačna. Večina pikapolonic v svojem odraslem stadiju živi le približno eno leto, nekatere vrste celo manj. Zato bi bila pikapolonica s sedmimi pikami, če bi teorija o letih držala, prava Metuzalemka, kar v svetu tako majhnih žuželk ni mogoče.
Kaj nam v resnici pove število pik?
Če pike ne označujejo starosti, kaj potem pomenijo? V prvi vrsti nam število in razporeditev pik pomagata določiti vrsto pikapolonice. Na svetu obstaja več kot 5.000 različnih vrst pikapolonic, samo v Evropi jih najdemo več kot 100. Vsaka vrsta ima svoj značilen videz.
Najbolj znana pri nas je sedempikčasta polonica (Coccinella septempunctata), ki ima rdeče pokrovke in običajno sedem črnih pik – tri na vsaki strani in eno na sredini. Vendar pa to ni edina vrsta, ki jo lahko srečate na svojem vrtu:
- Dvopikčasta polonica (Adalia bipunctata): Običajno rdeča z dvema črnima pikama, vendar je ta vrsta zelo spremenljiva in ima lahko celo črne pokrovke z rdečimi pikami.
- Štirinajstpikčasta polonica (Propylea quatuordecimpunctata): Ta je pogosto rumene barve s črnimi kvadratastimi lisami, ki spominjajo na šahovnico.
- Dvaindvajsetpikčasta polonica (Psyllobora vigintiduopunctata): Je živo rumene barve z veliko majhnimi črnimi pikami in se za razliko od večine drugih hrani s plesnimi, ne z ušmi.
Nekatere pikapolonice sploh nimajo pik, druge imajo proge, tretje pa so enobarvne. Raznolikost je izjemna in prav vsak vzorec je kot prstni odtis določene vrste.
Opozorilne barve in obrambni mehanizem
Poleg taksonomske identifikacije imajo žive barve in kontrastne pike pomembno evolucijsko vlogo. Temu pojavu pravimo aposematizem. V naravi žive barve, kot so rdeča, oranžna in rumena v kombinaciji s črno, plenilcem sporočajo: “Ne jej me, nisem okusna in sem lahko strupena!”
Pikapolonice so za večino ptic in drugih plenilcev neprijetnega okusa. Ko se počutijo ogrožene, iz sklepov na nogah izločijo rumenkasto tekočino (hemolimfo), ki vsebuje alkaloide in ima izrazito neprijeten vonj ter grenak okus. To se imenuje refleksna krvavitev. Ptica, ki bo enkrat poskusila pojesti pikapolonico, si bo zaradi njenih živih barv in pik to slabo izkušnjo zapomnila in se bo v prihodnje izogibala vsem žuželkam s podobnim vzorcem.
Življenjski cikel: Od jajčeca do hrošča
Da bi bolje razumeli, zakaj starost pikapolonice ni povezana s pikami, si moramo ogledati njen razvojni krog. Pikapolonice spadajo med žuželke s popolno preobrazbo. Njihovo življenje poteka v štirih jasno ločenih fazah:
- Jajčece: Samica izleže skupke majhnih, rumenih, ovalnih jajčec na spodnjo stran listov, običajno v neposredno bližino kolonij listnih uši. To zagotavlja, da bo imel naraščaj hrano takoj po izvalitvi.
- Ličinka: Po nekaj dneh se izležejo ličinke. Te so na videz popolnoma drugačne od odraslih živali. So podolgovate, bradavičaste, pogosto sivo-črne z oranžnimi lisami in spominjajo na miniaturne aligatorje. Ličinke so izjemno požrešne in v času svojega razvoja pojedo na stotine listnih uši. V tej fazi se večkrat levijo, saj rastejo.
- Buba: Ko ličinka dovolj zraste, se pritrdi na list in se zabubi. Buba je nepremična faza, v kateri se telo popolnoma preoblikuje. To traja približno en do dva tedna.
- Odrasla žival (imago): Iz bube prileze odrasla pikapolonica. Sprva je njeno telo mehko in bledo, brez izrazitih barv in pik. Šele v nekaj urah, ko se hitinjača strdi, se pojavijo značilne barve in pike. Od tega trenutka naprej se videz žuželke ne spreminja več.
Celoten cikel od jajčeca do odrasle živali traja, odvisno od temperature in vrste, med 3 in 6 tedni. Odrasle pikapolonice nato prezimijo (pogosto v skupinah pod listjem, lubjem ali v hišah) in spomladi odložijo nova jajčeca, s čimer se krog zaključi.
Invazivna harlekinska polonica
V zadnjih letih ste morda opazili pikapolonice, ki imajo nenavadno veliko pik ali pa so čudnih barv. Verjetno ste naleteli na harlekinsko polonico (Harmonia axyridis). Ta vrsta izvira iz Azije in je bila v Evropo in Ameriko prinešena kot biološko sredstvo za zatiranje uši v rastlinjakih, a je ušla izpod nadzora.
Harlekinska polonica je večja od naše domorodne sedempikčaste polonice in je izjemno variabilna. Lahko ima od 0 do celo 21 pik. Njena barva variira od bledo rumene do temno rdeče ali celo črne z rdečimi pikami. Najlažje jo prepoznamo po črni risbi v obliki črke ‘M’ ali ‘W’ na belem delu nadvratnega ščita (del telesa takoj za glavo).
Ta vrsta predstavlja težavo, ker je agresivnejša od domačih vrst. Ko zmanjka listnih uši, se harlekinske polonice hranijo tudi z ličinkami drugih pikapolonic, kar ogroža biotsko raznovrstnost. Poleg tega se jeseni rade zatekajo v stanovanja v velikih rojih, kar je lahko za ljudi neprijetno, saj lahko ob stisku ugriznejo ali puščajo madeže na stenah.
Pogosta vprašanja in odgovori (FAQ)
Ali lahko po barvi pikapolonice določimo njen spol?
Ne, barva in število pik nista pokazatelja spola. Samci in samice večine vrst so si na zunaj zelo podobni. Razlike so pogosto mikroskopske in vidne le strokovnjakom, čeprav so pri nekaterih vrstah samice v povprečju nekoliko večje od samcev.
Koliko listnih uši poje ena pikapolonica?
Pikapolonice so izjemno koristne za vrtnarje. Ena sama ličinka lahko med svojim razvojem poje do 400 uši, odrasla pikapolonica pa v svojem življenju pospravi tudi do 5.000 listnih uši. So eden najučinkovitejših naravnih insekticidov.
Ali so vse pikapolonice mesojede?
Večina vrst, ki jih poznamo, se hrani z listnimi ušmi in kaparji. Vendar obstajajo izjeme. Kot že omenjeno, se dvaindvajsetpikčasta polonica hrani s plesnijo. Obstaja pa tudi nekaj vrst, kot je lucernina polonica, ki so rastlinojede in lahko v kmetijstvu povzročajo škodo na pridelkih, čeprav so te v manjšini.
Zakaj se pikapolonice pozimi zbirajo v skupinah?
Pikapolonice prezimujejo v odraslem stadiju. Zbiranje v velike skupine jim pomaga ohranjati toploto in povečuje njihove možnosti za preživetje. Skupinsko hiberniranje (diapavza) prav tako okrepi njihov obrambni signal (vonj) pred plenilci, ki bi jih morda našli med zimskim spanjem.
Kako privabiti te koristne pomočnice v svoj vrt
Glede na to, da so pikapolonice najboljši zavezniki v boju proti škodljivcem, je smiselno, da jih poskušamo privabiti in obdržati v svojem vrtu. Prvi in najpomembnejši korak je opustitev uporabe kemičnih insekticidov. Ti ne uničijo le škodljivcev, ampak tudi koristne žuželke, pogosto pa so prav pikapolonice še bolj občutljive na strupe kot uši, ki hitro razvijejo odpornost.
Poleg tega je pomembno zagotoviti raznolikost rastlin. Čeprav se odrasle pikapolonice hranijo z ušmi, potrebujejo tudi cvetni prah in nektar, še posebej, ko uši ni v izobilju. Rastline iz družine kobulnic (kot so koper, koromač, korenje v cvetu) in nebinovk (rman, kamilica, ognjič) so zanje zelo privlačne. Njihovi plitvi cvetovi omogočajo enostaven dostop do hrane.
Za prezimovanje lahko v vrtu pustite kup listja, vej ali visoke trave. Pikapolonice bodo tam našle varno zavetje pred mrazom. Prav tako lahko postavite “hotel za žuželke”, ki naj vsebuje storže, lubje in votle stebla, kamor se bodo lahko zatekle. Z ustvarjanjem prijaznega okolja boste zagotovili, da bodo te pisane žuželke spomladi takoj na voljo za boj proti prvim kolonijam listnih uši, vaš vrt pa bo bolj zdrav in v naravnem ravnovesju.
