Ločitev ali razpad zunajzakonske skupnosti je eden najbolj stresnih dogodkov v življenju družine, še posebej pa prizadene otroke, ki se znajdejo v središču čustvenega vrtinca med staršema. V tem obdobju se starši pogosto sprašujejo o pravicah svojih otrok in o tem, kakšno težo ima otrokova beseda pri določanju, s kom bo živel. To vprašanje je pogosto obdano z miti in napačnimi informacijami, kot je prepričanje, da lahko otrok pri določeni starosti (na primer 10 ali 12 let) samostojno spakira kovčke in se preseli. Resnica je pravno in psihološko veliko bolj zapletena. Slovenska zakonodaja in sodna praksa sicer močno poudarjata pomen otrokovega mnenja, vendar to ne pomeni, da otrok sprejme končno, zavezujočo odločitev. Razumevanje tega procesa je ključno za vsakega starša, ki želi v postopku ločitve zaščititi interese svojega otroka in zmanjšati njegovo stisko.
Pravni okvir: Kaj pravi Družinski zakonik?
V Sloveniji področje varstva in vzgoje otrok ter stikov ureja Družinski zakonik. Osnovno in najpomembnejše vodilo celotne zakonodaje je korist otroka. To pomeni, da sodišče in strokovne službe ne delujejo na podlagi želja staršev ali zgolj na podlagi matematične pravičnosti, temveč iščejo rešitev, ki bo otroku omogočila najbolj stabilen in zdrav psihofizični razvoj. Ko starša ne živita več skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji otrok. Če sporazum ni mogoč, o tem odloči sodišče.
Zmotno je prepričanje, da otrokova želja avtomatsko postane sodna odločba. Vendar pa zakon jasno določa, da ima otrok, ki je sposoben razumeti pomen in posledice svojih dejanj, pravico izraziti svoje mnenje v vseh postopkih, ki ga zadevajo. To vključuje tudi postopek dodelitve v varstvo in vzgojo. Sodišče mora otrokovo mnenje upoštevati v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. To pomeni, da gre za drsečo lestvico: starejši in zrelejši kot je otrok, večjo težo bo imelo njegovo mnenje.
Mit o magični starostni meji
Pogosto boste slišali laične razlage, da se otrok lahko pri 10 ali 12 letih sam odloči, pri kom bo živel. V slovenskem pravnem redu ne obstaja fiksna starostna meja, pri kateri bi otrok pridobil absolutno pravico do izbire starša. Ne obstaja zakon, ki bi rekel: “Na 12. rojstni dan otrok izbere očeta ali mamo in sodišče mora to potrditi.”
Vendar pa obstaja pomemben mejnik pri 15 letih. Otrok, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in posledice svojih dejanj, lahko sam vloži tožbo ali predlog v družinskih zadevah in ima v postopku določeno procesno sposobnost. Kljub temu tudi pri 15-letniku sodišče presoja, ali je njegova odločitev resnično v njegovo korist in ali ni morda posledica manipulacije, pritiska ali trenutnega upora proti vzgojnim mejam enega od staršev.
Kako sodišče ugotavlja otrokovo mnenje?
Postopek pridobivanja otrokovega mnenja je zelo občutljiv. Sodišča se trudijo, da otroka ne bi po nepotrebnem izpostavljala stresu ali ga silila, da se “opredeli” proti enemu od staršev, kar bi lahko povzročilo hude lojalnostne konflikte. Načini, kako se sliši otrokov glas, so različni:
- Neposreden pogovor s sodnikom: Sodnik lahko opravi neformalen razgovor z otrokom v varnem okolju, brez prisotnosti staršev in včasih celo brez prisotnosti odvetnikov, če oceni, da je to v otrokovo korist.
- Center za socialno delo (CSD): Strokovni delavci CSD pogosto opravijo razgovore z otrokom in starši ter podajo mnenje sodišču. CSD je pogosto prvi filter, ki zazna otrokove želje in stiske.
- Sodni izvedenci: V zahtevnejših primerih, kjer so konflikti med staršema veliki ali obstaja sum na manipulacijo, sodišče postavi sodnega izvedenca klinične psihologije. Ta s testi in poglobljenimi intervjuji oceni otrokovo zrelost, pristnost njegove želje in njegovo čustveno navezanost na oba starša.
- Zagovornik otroka: Otrok lahko v postopku dobi svojega zagovornika (preko projekta Zagovornik – glas otroka ali po uradni dolžnosti), ki otroku pomaga izraziti mnenje in ga prenese sodišču, hkrati pa otroka razbremeni pritiska neposrednega soočenja.
Kdaj sodišče NE upošteva otrokove želje?
To je ena najtežjih točk za razumevanje, še posebej za starša, ki ga je otrok “izbral”, a sodišče odloči drugače. Sodišče otrokovega mnenja ne bo upoštevalo ali mu bo dalo manjšo težo v naslednjih primerih:
- Sindrom odtujenega otroka (Starševsko odtujevanje): Če izvedenec ugotovi, da otrokova želja ni avtentična, ampak je posledica indoktrinacije enega starša proti drugemu. Otrok lahko na primer zavrača mamo in želi živeti pri očetu, ker mu oče govori, da je mama “hudobna” ali “nora”. V takem primeru otrokova izjava ne odraža njegove prave volje, ampak voljo manipulatorja.
- Vzgojna nemoč ali permisivnost: Najstniki se pogosto želijo preseliti k tistemu staršu, ki postavlja manj mej, dovoli več izhodov, uporabo telefona brez nadzora ali ne zahteva opravljanja šolskih obveznosti. Sodišče bo prepoznalo, da takšna selitev ni v otrokovo dolgoročno korist, čeprav je to njegova izrecna želja.
- Nezmožnost razsodnosti: Pri mlajših otrocih ali otrocih z razvojnimi težavami se lahko oceni, da niso sposobni razumeti dolgoročnih posledic odločitve o tem, kje bodo živeli.
Razlika med željo in koristjo
Ključna naloga odvetnikov, sodnikov in izvedencev je razlikovanje med tem, kar otrok hoče, in tem, kar otrok potrebuje. Otrok si lahko želi živeti pri očetu, ker imata “boljši odnos” (beri: prijateljski odnos brez avtoritete), vendar potrebuje stabilnost in strukturo, ki jo morda zagotavlja mati (ali obratno). Sodišče vedno zasleduje cilj zagotavljanja stabilnega okolja, čustvene opore in rednega šolanja.
Poleg tega sodišče presoja tudi kapaciteto starša za sodelovanje. Starš, ki otroka spodbuja k stikom z drugim staršem in spoštuje vlogo drugega starša v otrokovem življenju, ima pogosto prednost pred staršem, ki otroka si lasti in izključuje drugega, ne glede na to, kaj otrok trenutno govori.
Sprememba odločitve: Ko otrok odraste
Odločitev o varstvu in vzgoji ni nujno trajna. Življenjske okoliščine se spreminjajo, otroci odraščajo in njihove potrebe se razvijajo. Kar je bilo primerno za 5-letnika, morda ni primerno za 14-letnika. Če se bistveno spremenijo okoliščine, lahko vsak od staršev (ali otrok po 15. letu) predlaga spremembo odločbe o varstvu in vzgoji.
V praksi to pomeni, da če najstnik zares močno in utemeljeno želi živeti pri drugem staršu, in ta starš zagotavlja ustrezne pogoje, bo sodišče sčasoma verjetno sledilo tej želji, saj je prisiljevanje skoraj odraslega najstnika k bivanju nekje, kjer noče biti, pogosto kontraproduktivno in nevzdržno.
Pogosta vprašanja in odgovori (FAQ)
Ali lahko 12-letnik sam odloči, da ne bo šel na stike k drugemu staršu?
Ne, 12-letnik pravno gledano ne more samovoljno prekiniti stikov. Stiki so otrokova pravica in dolžnost starša. Če otrok zavrača stike, je treba ugotoviti vzrok. Če gre za stisko, je potrebno vključiti strokovnjake. Samovoljna opustitev stikov brez soglasja sodišča ali CSD lahko vodi do izvršbe ali celo kaznovanja starša, pri katerem otrok živi, če ta ne stori vsega, da bi otroka na stik pripravil.
Kaj če so sorojenci in eden želi k mami, drugi pa k očetu?
Sodišča praviloma sledijo načelu, da se sorojencev ne ločuje, razen če za to obstajajo izjemno močni razlogi. Medsebojna opora bratov in sester je v času ločitve ključna. Če pa je starostna razlika velika ali so odnosi med sorojenci izrazito konfliktni, oziroma so njihove navezanosti na starša diametralno nasprotne (in utemeljene), lahko sodišče izjemoma odloči, da živijo ločeno.
Ali mora otrok pričati na sodišču pred staršema?
V družinskih postopkih v Sloveniji se zelo izogibajo temu, da bi otrok pričal v sodni dvorani pred staršema, saj je to zanj izjemno travmatično. Razgovori z otrokom se opravijo v ločenih prostorih, pogosto s strani strokovnjakov (izvedencev ali psihologov CSD) in ne neposredno v sodni dvorani med navzkrižnim zasliševanjem.
Kaj storiti, če otrok pobegne k drugemu staršu?
To je zapletena situacija. Pravno gledano mora otrok bivati tam, kjer je določeno s sodno odločbo. Vendar policija najstnika fizično redko prisilno vrača, če ne gre za ugrabitev ali neposredno nevarnost. V takem primeru je nujno takoj obvestiti CSD in vložiti ustrezne predloge na sodišče (npr. začasno odredbo), hkrati pa skušati situacijo rešiti s pomočjo mediacije ali terapije.
Ali ima otrok pravico do svojega odvetnika?
Otrok v postopku nima klasičnega odvetnika kot stranka, lahko pa se mu postavi kolizijski skrbnik (če so interesi staršev v nasprotju z interesi otroka) ali pa dobi zagovornika v okviru instituta Zagovornik glas otroka. Ta oseba ni odvetnik v klasičnem smislu, ampak oseba, ki skrbi, da se otrokovo mnenje sliši in upošteva.
Priprava otroka na pogovor in vloga staršev
Namesto iskanja pravnih lukenj in pritiskanja na otroka, da se “odloči”, je za starše najpomembneje, da ustvarijo okolje, v katerem se otrok počuti varnega, da izrazi svoja čustva brez strahu pred kaznijo ali zavrnitvijo. Otrok ne bi smel nikoli imeti občutka, da z izbiro enega starša izdaja drugega. To je breme, ki ga otroška ramena ne zmorejo in ne smejo nositi.
Če se bliža postopek, kjer bo otrok vprašan za mnenje, ga ne inštruirajte. Sodišču in izvedencem je pogosto očitno, kdaj otrok recitira naučene fraze. Najboljše, kar lahko storite, je, da otroku poveste: “Tvoje mnenje je pomembno in varni ljudje te bodo poslušali. Ni ti treba izbirati strani, samo povej, kako se počutiš.” Iskrenost in razbremenitev krivde sta največji darili, ki ju lahko v procesu ločitve namenite svojemu otroku. Zapomnite si, da “zmagati” na sodišču ne pomeni nujno zmage za otroka – prava zmaga je ohranitev otrokovega duševnega zdravja in dobrega odnosa z obema staršema, ne glede na to, kje ima uradno stalno prebivališče.
